Trpljenje znanega pevca - oče je bil morilec
Milan Stanković se je v zadnjih letih posvetil duhovnemu življenju in o njem ni več veliko znanega. Kljub temu so podrobnosti iz njegove preteklosti, ki so bile javnosti znane že od prej, dolgo vzbujale zanimanje.
Ko je bil star štiri leta, je ostal brez očeta, ki je umrl v zaporu, kjer je končal zaradi umora svojega kolega iz pekarne.
Milan je tako svoje življenje posvetil svoji mami, medijem pa je nekoč o veliki družinski tragediji povedal to:
“Imel sem samo pet mesecev, ko je moj oče odšel v zapor. Zato se ga ne spomnim, vendar se mi v mislih prikazujejo slike iz obiskov. Nikoli nisem imel občutka, da imam očeta, temveč nekoga, ki sem ga občasno videl. Moj oče je zaradi dolga umoril nekega človeka, s katerim je delal v pekarni. Po petih letih in pol so nam sporočili, da je padel in umrl, vendar temu ne verjamem. Mislim, da gre za krvno maščevanje,” je pred časom medijem zaupal glasbenik in dodal: “Ne vem, kakšen bi bil, če bi odraščal z očetom, vendar sem se vedno počutil manjvrednega. Ko sem v družbi omenil, da nimam očeta, je to izzvalo sočutje. Kot da sem sam kriv za to. Najtežje je bilo dobivati pisma iz zapora. Nekega dne sem jih slučajno našel in bil sem bil popolnoma izgubljen. Občutil sem, kako je bilo vsako pismo drugačno, v nekaterih se je čutil obup, včasih optimizem. Mama je kljub vsemu zdržala in se borila za mene in sestro. Delala je v trafiki, likala, čistila po hišah. Pogosto si je morala sposojati denar,” je povedal Milan pred nekaj leti.
"Rana nikoli ne bo zaceljena"
Milan je prav tako razkril, da bolečina za očetom nikoli ni ponehala, zato o njem redko govori.
“Boleče zgodbe postanejo še bolj boleče, ko se o njih govori prek medijev. Tu ne gre za skrivnost, temveč za družinsko tragedijo, ki ni medijska poslastica, ampak rana. Ta nikoli ne bo zaceljena in najmanj, kar lahko zahtevam, je, da ljudje ne brskajo po tem,” - je izjavil Milan za srbski Story in dodal: “Ima smisel iskati dodatne odgovore v smrti? Za mene, ki sem to doživel kot otrok, je že dovolj velika ovira to, da sem odraščal brez očeta, in to vedo le tisti, ki so bili v podobnem položaju. Nikoli nisem imel namena govoriti o tem, saj je to moja intimna bolečina. Ne bom podrobneje govoril o tej temi, ne zato, ker bi se v njej skrivala kakšna velika skrivnost, ampak ker je to preprosto preveč težko.”
Zbadali so ga
“Kar te ne ubije, te okrepi, vsaj tako je bilo v mojem primeru. Preživel sem vse in še kaj, tudi vrstniško nasilje. Preživel sem žalitve, trgaje nahrbtnika, izključitve iz družbe in zato poudarjam, da je pomembneje biti dober človek in zaščititi šibkejše. Spominjam se šestega in sedmega razreda osnovne šole, umikanja vase, v svojo sobo in svoj svet igre in odra, kjer sem lahko bil, kar sem želel.”
